Ime pro­jek­ta: »Latinske in nemške kro­nike na Slovenskem«

Član­i­ca UL, ki izva­ja pro­jekt: Uni­verza v Ljubl­jani, Filo­zof­s­ka fakul­te­ta

Šifra pro­jek­ta: J7-2604

Let­ni obseg: 1,8 FTE

Vod­ja pro­jek­ta: Matej Hriberšek

Veda in področ­je: Human­is­ti­ka / Lit­er­arne vede / Kul­tur­ologi­ja

Sodelu­joče razisko­valne orga­ni­zaci­je:

ZRC SAZU

- Zgodovin­s­ki inšti­tut Mil­ka Kosa

- Inšti­tut za sloven­sko lit­er­aturo in lit­er­arne vede

- Inšti­tut za kul­turno zgodovi­no

Razisko­val­ni pro­jekt v SICRIS:

Latinske in nemške kro­nike na Slovenskem — SICRIS

Vred­noten­je skupine vključenih razisko­val­cev:

Latinske in nemške kro­nike na Slovenskem – vred­noten­je razisko­val­cev

Splošno o kronikah in njihovem raziskovanju na Slovenskem

Kro­nike so pomem­b­ne v prvi vrsti kot rokopis­ni ali včasih tiskani zgodovin­s­ki viri za posvet­no in cerkveno zgodovi­no. Zan­imive in pomem­b­ne so tudi za druge znanstvene dis­ci­pline za umet­nos­t­no zgodovi­no, epi­grafiko, soci­ologi­jo, kul­turno zgodovi­no, geografi­jo, etnologi­jo, zgodovi­no šol­st­va, zgodovi­no med­i­cine, arhitek­turo in njeno zgodovi­no, biografi­jo, jezikoslov­je (kot priče­van­ja o zgodovi­ni jezi­ka) itd., saj pogos­to dopol­nju­je­jo in nad­gra­ju­je­jo zgodovin­sko veden­je s področ­ja teh strok. Nji­ho­va vred­nost je pogos­to tudi v tem:

a) da so kot zgodovin­s­ki viri mno­gokrat lahko oseb­ne, saj gre za oseb­na priče­van­ja pis­ca o razmer­ah, dogod­kih ali posameznikih;

b) da so nad­na­cionalne in kot take pomem­b­ne ne le za ožji geograf­s­ki pros­tor, v katerem so nastale in ga opisu­je­jo, ali celo mikro­pros­tor (npr. žup­ni­jske kro­nike), ampak zgodovin­sko aktu­alne tudi za širši evrop­s­ki pros­tor.

Za zgodovi­no slovenskega pros­to­ra od sred­nje­ga veka pa vse do začet­ka 20. sto­let­ja so eden najza­n­imive­jših pom­nikov kro­nike. A ko skušamo poiskati gradi­vo zan­je, je izkupiček zelo skromen, v tuji strokovni lit­er­a­turi in priročnikih pa sloven­skih kro­nik ne najde­mo sko­raj nikjer; osta­ja­jo veči­no­ma prezrte, tako kot sta velikokrat prezr­ti tudi latin­s­ka in nemš­ka sred­njeveš­ka in novoveš­ka ust­var­jal­nost na Slovenskem. Dol­go časa so bile kro­nike obrav­na­vane zgolj kot zgodovin­s­ki viri, ki na svo­jevrsten način osvetlju­je­jo zgodovi­no širše­ga ali ožje­ga okol­ja v katerem so nas­ta­jale; z nji­mi so se – razen zelo red­kih izjem – razmero­ma malo ukvar­jali. Kro­nike so nas­ta­jale v latinskem, nemškem, slovenskem in ital­i­janskem jeziku, v Prek­mur­ju tudi v madžaršči­ni. Le malo je tak­ih, ki so bile pisane samo v enem jeziku; največkrat so kom­bini­rane (latin­sko-nemške, latin­sko-ital­i­janske, latin­sko-nemško-slovenske …).

Glav­na teža­va pri nji­hovem razisko­van­ju je, da rokopisne kro­nike veči­no­ma niso doku­men­ti­rane, čeprav nji­ho­vo število po gro­bi oceni pre­sega številko 200, niso raziskane in obde­lane, v abso­lut­ni veči­ni primerov pa tudi niso prepisane. Nekaj jih je že bilo deležno vsaj delne obrav­nave ali celo prepisa, čeprav le red­ko in gre veči­no­ma le za odlomke (tak primer je frančiškan­s­ka kro­ni­ka Mavra Fajdi­ge, ki obsega več kot 1200 rokopis­nih strani), veči­na pa ne. Sploh red­ki pa so primeri že natis­njenih kro­nik; ena najbolj znanih na naših tleh je ned­vom­no Celjs­ka kro­ni­ka (Cron­i­ca der Graf­fen von Cil­li). Nekatere kro­nike so zara­di lokalne­ga znača­ja svo­je vse­bine ali objave v neod­mevnih pub­likaci­jah ostale veči­no­ma neopažene (tak primer je na primer Ruš­ka kro­ni­ka).

Na Slovenskem tradi­ci­je in kon­ti­nu­itete razisko­van­ja kro­nik in kro­nikalnih del nimamo, prav tako ne izde­lanih načel za izda­jan­je tovrst­nih del, nimamo popisa kro­nik in slovenske kro­nike se razen red­kih izjem v tuje­jez­ični lit­er­a­turi sko­ra­j­da ne omen­ja­jo. Raziskave so razen red­kih izjem ome­jene zgolj na temeljne pred­stavitve in včasih pre­vode, red­ke­je pre­vode celote, veči­no­ma gre za pre­vode odlomkov. Neka­teri že obsto­ječi tran­skrip­ti kro­nik osta­ja­jo za veči­no zain­tere­sir­ane strokovne javnos­ti težko dostop­ni, ker so ostali inter­no gradi­vo v samostan­skih knjižnic­ah neka­ter­ih redov.

Pro­jekt združu­je klasične filologe (Hriberšek, Pobežin, Movrin), strokovn­jake za primer­jal­no književnost (Smolej, Ogrin, Vid­mar), ger­man­iste (Žigon, Kram­berg­er, Pavlin) in zgodov­inar­je (Golec, Pre­in­falk, Pavlin). Glede na obsežnost tem­atike bo s pro­jek­tom nare­jen prvi, a odločilen korak. Uspešnost pro­jek­ta bo zelo odvis­na od pripravl­jenos­ti last­nikov oz. hran­itel­jev kro­nik za sode­lo­van­je; nekatere insti­tu­ci­je so že vnaprej napovedale, da bodo pri takem pro­jek­tu z vesel­jem sode­lo­vale in bodo dale na voljo gradi­vo, ki ga hrani­jo. Veliko gradi­va bo potreb­no poiskati, doku­men­ti­rati, popisati in po možnos­ti dig­i­tal­izirati povsem na novo: poleg insti­tu­cij, ki bodo pripravl­jene sode­lo­vati, bo vanj vključenih tudi nekaj zunan­jih sodelavcev, od arhivar­jev do umet­nos­t­nih zgodov­inar­jev. Pove­zo­vali se bomo tudi z Nacional­no in uni­verzitet­no knjižni­co Ljubl­jana, zlasti z njen­im Rokopis­nim odd­elkom ter z ZRC SAZU.

Cilji projekta

1. postavi­ti teo­retične in prak­tične osnove za objavl­jan­je in znanstveno obdela­vo kro­nik in del kro­nikalne­ga znača­ja;

2. nared­i­ti koliko je le mogoče natančen popis obsto­ječih kro­nik (popis bo poskusil zajeti gradi­vo na območju celotne Sloveni­je; v primeru pre­ob­sežnos­ti gradi­va se bomo morali geograf­sko ome­ji­ti);

3. kro­nike doku­men­ti­rati in zbrati kar največ podatkov o nji­hovem nas­tanku in nji­hovih avtor­jih;

4. pred­stavi­ti vse­bi­no kro­nik;

5. dig­i­tal­izirati kar največ teh kro­nik (seve­da z dovol­jen­jem nji­hovih last­nikov oz. hran­itel­jev) in zbrati o njih in z nji­mi povezani vse­bi­ni kar največ slikovne­ga gradi­va;

6. kri­tično obde­lati in znanstveno nad­gra­di­ti nekatere že obde­lane kro­nike (tak primer je npr. Celjs­ka kro­ni­ka) in po potre­bi posodobiti nji­hove pre­vode;

7. priprav­i­ti splet­ni por­tal (podatkovno bazo) CHRONICA SLOVENICA z opis­ni­mi in slikovn­i­mi pred­stavit­va­mi kro­nik ter neka­ter­i­mi prepisi (celot­nih kro­nik ali izbranih delov); v sklopu te podatkovne baze bi bil pred­stavl­jen tudi pro­jekt in vsi sodelav­ci;

8. na primeru dveh kro­nik (ene latinske in ene nemške) pokaza­ti, kakšen je his­torični poten­cial kro­nik kot zgodovin­skih in splošnokul­turnih virov; to pomeni:

- kro­ni­ki tran­skribi­rati,

- priprav­i­ti njun pre­vod (v primeru, da gre za obsežne kro­nike, priprav­i­ti pre­vode daljših ilus­tra­tivnih odlomkov),

- ju znanstveno obde­lati in izdati v knjižni obli­ki;

9. priprav­i­ti razs­ta­vo o kro­nikah, ki bo obiskala obe nacional­ni knjižni­ci ter vse osred­nje območne knjižnice in druge zain­tere­sir­ane insti­tu­ci­je, ki bi jo bile pripravl­jene gos­ti­ti;

10. priprav­i­ti sim­poz­ij na temo kro­nik.

V pro­jek­t­no raziska­vo in popis bodo vključene latinske in nemške kro­nike in dela kro­nikalne­ga znača­ja od sred­nje­ga veka pa tja do prve tretjine 20. sto­let­ja, ko so nekatere cerkvene kro­nike še bile pisane v lat­inšči­ni. Jezikovni okvir ne bo ome­je­val­ni dejavnik pri delu, kar pomeni, da bomo upošte­vali tudi kro­nike, ki so pisane ne samo v nemšči­ni ali/in lat­inšči­ni, ampak tudi kro­nike, pisane v slovenšči­ni in madžaršči­ni.

Izbrana primera kronik in osrednja tematika

1. Fajdigova kronika

V rokopisu ohran­je­na latin­s­ka kro­ni­ka frančiškanskega pis­ca, provin­cial­ne­ga knjižničar­ja in arhivar­ja Mavra Fajdi­ge (1734–1790) v skup­nem obsegu 1235 strani je nas­ta­jala v obdob­ju od 1777 do 1780, danes pa jo hrani arhiv frančiškanskega samostana v Ljubl­jani. Razdel­je­na je na tri dele. Prvi del in dru­gi del orisu­je­ta zgodovi­no frančiškanov od nji­hove­ga pri­ho­da na Balkan do leta 1777, oben­em pa tudi poli­tično in cerkveno zgodovi­no tega obdob­ja. Več kot 80% kro­nike pa zaje­ma tretji del, ki vključu­je opise pet­na­jstih samostanov, ki so bili v 18. sto­letju vključeni v frančiškan­sko provin­co s sedežem v Ljubl­jani; ne gre le za zgodovinske orise, ampak za prave zgodovinske, geografske, kul­turne, umet­nos­t­noz­godovinske, etno­grafske in biografske pred­stavitve, zan­imive za širok krog strokovn­jakov in bral­st­va. Poseb­nost kro­nike je, da je avtor van­jo vključil prepise števil­nih pomem­b­nih arhivskih doku­men­tov, ki delu daje­jo dodat­no zgodovin­sko kred­i­bil­nost: ustanovne lis­tine, darovnice, podel­jene priv­i­legi­je, pis­ma papeške pis­arne, cesarske pis­arne, ogle­jskega patri­arha­ta itd. (prepisi so v jezik­ih izvirnikov: v lat­inšči­ni ali nemšči­ni ali ital­i­janšči­ni). Delo je drago­cen in unikat­en zgodovin­s­ki doku­ment in ena najob­sežne­jših ohran­jenih latin­skih kro­nik pri nas; je izjem­ne­ga pom­e­na za sloven­sko cerkveno zgodovi­no, hkrati pa pri­naša številne podatke o lokalni zgodovi­ni, o civil­ni upravi, o pomem­b­ne­jših posameznikih in dogod­kih, o zgodovi­ni sociale in med­i­cine ter geografske opise in zan­imivosti. Zan­imi­va je tudi za kul­turno zgodovi­no; zara­di opisov posameznikov, knjižnic, umet­nin, spomenikov in stavb je aktualen vir tudi za biografi­jo, umet­nos­t­no zgodovi­no, arhitek­turo in arhe­ologi­jo (epi­grafiko). Rokopis­na kro­ni­ka sicer ni novo odkrit­je, ven­dar je širši javnos­ti veči­no­ma nez­nana; veden­je o njej in njeno poz­na­van­je je ome­jeno na razmero­ma ozek krog strokovn­jakov, nje­na trenut­na uporab­nost pa je zara­di rokopis­ne­ga zapisa v lat­inšči­ni ter njene obsežnos­ti zelo ome­je­na.

2. Pisma Franca Franca baronu Erbergu Jožefu Kalasancu

Gre za delo kro­nikalne­ga znača­ja, ki je del kore­spon­dence barona Erber­ga, obsega pa 1800 dopisov, s kater­i­mi je v Ljubl­jani živeči dopis­nik, sicer malo znani upoko­jeni ofi­cir Franc Franc, v obdob­ju od 1832 do 1840 baronu Erber­gu, ki je bil ena ključnih oseb­nos­ti znanos­ti, umet­nos­ti in kul­ture na tedan­jem Kran­jskem in je živ­el pre­cej umakn­jeno v Dolu pri Ljubl­jani, najprej večkrat teden­sko, nato pa vsak dan poročal o najnove­jših ljubl­jan­skih, kran­jskih, avstri­jskih in evrop­skih dogod­kih. Pisal je fak­tograf­sko in bre­zoseb­no, brez last­nih komen­tar­jev, vse­bi­na pisem pa niso bile le dnevne novice, ki so razkri­vale živl­jen­je tedan­je ljubl­janske družbene smetane, gradi­vo zan­je pa je dobil od razve­jan­je mreže infor­ma­tor­jev, ampak tudi dru­gi dogod­ki v Ljubl­jani, na Kran­jskem, v avstri­js­ki monarhi­ji in zunaj nje. V pis­mih se pre­ple­ta­jo tako stvarni zgodovin­s­ki podat­ki kot tudi podat­ki iz »drugih« virov, mest­nih gov­oric in opravl­janj, ki živo prikazu­je­jo živl­jen­je v Ljubl­jani in na Kran­jskem v prvi polovi­ci 19. sto­let­ja. Pis­ma bral­cu nazorno odsti­ra­jo vpogled v tedan­je živl­jen­je in ga osvetlju­je­jo iz različnih zornih kotov. Ker je zbir­ka poseb­nost tudi po svo­ji obli­ki (gre kro­niko v obli­ki kore­spon­dence oz. kro­niko v pis­mih) pozornost zgodov­inar­jev priteg­ni­la zelo pozno in razen v kratkem članku Petra Vodopiv­ca (Prispevek z zgodovi­ni men­tal­itete na Slovenskem v času bie­der­ma­jer­ja, 1994) ter nekaj bežnih omemb ni bila delež­na poglobljene obrav­nave.

Osrednja tematika

Osred­n­ja tem­ati­ka obeh kro­nik je Ljubl­jana. Čeprav je Fajdigo­va kro­ni­ka po svo­ji nar­avi in vse­bi­ni zgodovin­s­ki doku­ment nad­na­cional­ne­ga pom­e­na, saj poleg cerkvene zgodovine orisu­je tudi posvet­no zgodovi­no ne samo slovenskega pros­to­ra, ampak tudi sosed­njih in okolišk­ih dežel (Hrvaš­ka, Bosna …), pa je osred­nje­ga pom­e­na v delu prav opis ljubl­janskega frančiškanskega samostana, dežele Kran­jske in Ljubl­jane kot glavne­ga mes­ta Kran­jske in kot središča frančiškanske province, v njem pa Fajdi­ga ob podatk­ih, pomem­b­nih za cerkveno zgodovi­no in zlasti zgodovi­no frančiškanov, pred­stavi tudi posvet­no zgodovi­no mes­ta in pomem­b­ne oseb­nos­ti, ki so to zgodovi­no obliko­vale, ter številne vidike živl­jen­ja v Ljubl­jani. Pred bral­cem zaživi Ljubl­jana kot prestol­ni­ca ene od hab­s­buršk­ih ded­nih dežel v času od vla­davine Mak­sim­il­i­jana I. (1493–1519) do vla­davine Jože­fa II. (1765–1790). Na dru­gi strani je Franc Fran­co­va kro­ni­ka v obli­ki kore­spon­dence delo kro­nikalne­ga znača­ja, ki orisu­je posvet­no živl­jen­je in zgodovi­no Ljubl­jane dobre­ga pol sto­let­ja pozne­je in cerkveni sferi namen­ja zelo malo pros­to­ra; in čeprav je pretežno ome­je­na na doga­jan­ja v prestol­ni­ci vojvo­dine Kran­jske, oben­em tudi ne prezre širše­ga, celo sve­tovne­ga doga­jan­ja. Orisu­je podobo Kran­jske in njene­ga glavne­ga mes­ta v burnih zgodovin­skih časih, ko se je Ljubl­jana dvakrat postavi­la na poli­tični zeml­je­v­id Evrope: najprej v obdob­ju 1809–1813 kot glavno mesto Ilirskih provinc (kot dela Fran­coskega cesarst­va) in l. 1821 kot mesto kon­gre­sa Svete alianse, kjer so se zbrali vsi tedan­ji najpomem­b­ne­jši evrop­s­ki vladar­ji, v obdob­ju med 1816 do 1849 pa tudi kot prestol­ni­ca nom­i­nal­ne­ga Ilirskega kral­jest­va kot dela Avstri­jskega cesarst­va. V tem obdob­ju se je mesto krepi­lo tudi gospo­darsko, posta­lo je središče slovenskega kul­turne­ga živl­jen­ja (dobi­lo je prvi dežel­ni muzej z arhivom, mod­erne stavbe, parke, l. 1849 železni­co itd.), pa tudi poli­tične­ga delo­van­ja v razmer­ah, ki so bile nar­o­d­nim giban­jem v pred­marčnem obdob­ju izraz­i­to nenaklon­jene. Franc Fran­co­va kro­ni­ka v obli­ki kore­spon­dence, čeprav je bila namen­je­na samo baronu Erber­gu, je zara­di fak­tograf­skih orisov razmer drago­cen doku­ment časa, danes tem bolj aktualen za kul­turno zgodovi­no in zgodovi­no nas­ploh.

Načrt za uresničevanje projekta

I. PO LETIH

Prvo leto pro­jek­ta

·        zbi­ran­je obsto­ječih izdaj

·        sez­nanitev s poseb­nos­t­mi arhivskega gradi­va

·        razisko­val­no delo posameznikov na posameznih študi­jah

·        pre­gled stan­ja, popiso­van­je in doku­men­ti­ran­je kro­nik

·        vzpostavitev splet­ne­ga por­ta­la CHRONICA SLOVENICA s pred­stavitvi­jo pro­jek­ta

·        dig­i­tal­izaci­ja in objavl­jan­je zbrane­ga in obde­lane­ga gradi­va

·        prepis izbranih kro­nik

·        znanstve­na obdela­va izbranih kro­nik

Dru­go leto pro­jek­ta

·        razisko­val­no delo posameznikov na posameznih študi­jah

·        popiso­van­je in doku­men­ti­ran­je kro­nik

·        dig­i­tal­izaci­ja in objavl­jan­je zbrane­ga in obde­lane­ga gradi­va

·        prepis izbranih kro­nik

·        znanstve­na obdela­va izbranih kro­nik

Tret­je leto pro­jek­ta

·        znanstve­na obdela­va izbranih kro­nik

·        knjiž­na obja­va besedil kro­nik v predv­i­den­em obsegu

·        pilot­na e‑izdaja ene­ga ali dveh pomem­b­nih virov

·        knjiž­na obja­va študij

·        pripra­va razs­tave na temo kro­nik

·        orga­ni­zaci­ja sim­poz­i­ja.

II. PO FAZAH

Prva faza – zbi­ran­je gradi­va in pripra­va

a) zbi­ran­je in pre­gled obsto­ječih izdaj kro­nik ter vse z nji­mi povezane rel­e­vantne lit­er­a­ture in arhivskega gradi­va. Sode­lo­vali bodo strokovn­ja­ki različnih strok: klasični filolo­gi, kom­par­a­tivisti, ger­man­isti in zgodov­inar­ji. Vsi sodelav­ci se bodo pobliže sez­nanili s poseb­nos­t­mi dela z arhivskim gradi­vom (v sode­lo­van­ju s kom­pe­tent­ni­mi strokovn­ja­ki) ter s pale­ograf­ski­mi poseb­nos­t­mi gradi­va (bran­je rokopisov, poseb­nos­ti latin­skih rokopisov, poseb­nos­ti nemšk­ih rokopisov (pisana got­i­ca)), ker so besedi­la kro­nik največkrat kom­bini­rana (latin­sko-nemš­ka, latin­sko-ital­i­jan­s­ka, latin­sko-nemško-sloven­s­ka … Ker je vse­bi­na kro­nik velikokrat povezana tudi z arhivskim gradi­vom na tujem, bo tre­ba v pro­jekt vključi­ti tudi nekaj študi­jskih bivanj v tuji­ni, in sicer v arhivih in knjižnic­ah v Avstri­ji, v Nemči­ji in na Hrvaškem.

b) postavitev splet­ne­ga por­ta­la CHRONICA SLOVENICA, kjer se bo spro­ti objavl­ja­lo obde­lano gradi­vo.

Dru­ga faza – popis in dig­i­tal­izaci­ja

a) pre­gled stan­ja in natančen popis ter doku­men­ti­ran­je obsto­ječih kro­nik in del kro­nikalne­ga znača­ja. V to fazo bodo vključene različne ustanove: arhivi, muze­ji, NUK, UKM, knjižnice z domoz­nan­ski­mi odd­el­ki, cerkvene insti­tu­ci­je, tako škofi­jske kot tudi redovne (samostani, knjižnice, nadškofi­js­ki, škofi­js­ki, dekani­js­ki in žup­ni­js­ki arhivi). Kro­nike bodo evi­den­ti­rane s pomočjo: Vod­ni­ka po matičnih knji­gah (1972); Vod­ni­ka po žup­ni­jskih arhivih (1975); vseh arhivskih vod­nikov; vseh knjižničnih in muze­jskih kat­a­l­o­gov; infor­ma­cij naprošenih zgodov­inar­jev in arhivis­tov)

b) sprot­na dig­i­tal­izaci­ja in objavl­jan­je na sple­tu. Kro­nike, za katere bomo dobili priv­ol­jen­je nji­hovih last­nikov oz. hran­itel­jev, bomo dig­i­tal­izirali in objav­ili na sple­tu.

Tret­ja faza – obdela­va zbrane­ga gradi­va

a) izbor nekaj latin­skih in nemšk­ih kro­nik, ki izstopa­jo po svo­ji pomem­b­nos­ti in his­torični vred­nos­ti;

b) prepis izbranih kro­nik in pripra­va besedi­la sklad­no z ustal­jeno metodologi­jo objave kri­tičnih izdaj besedil;

c) znanstve­na obdela­va kro­nik z različnih vidikov: pred­stavitev nji­hovih avtor­jev, vse­bine, nas­tan­ka in nje­gov­e­ga ozad­ja, pom­e­na, odmev …

Četr­ta faza – dis­em­i­naci­ja rezul­ta­tov

a) knjiž­na obja­va kro­nik. Objavl­je­na bo kri­tič­na izda­ja besedi­la in sprem­na študi­ja sodelu­jočih strokovn­jakov: izšla bo kri­tič­na izda­ja Fajdigove kro­nike ter pre­vod izbranih odlomkov s komen­tar­jev in sprem­no študi­jo ter polovi­ca Franc Fran­cove kro­nike v nemšči­ni in slovenskem pre­vo­du.

b) knjiž­na obja­va študij sodelu­jočih strokovn­jakov

c) pilot­na e‑izdaja ene­ga ali dveh pomem­b­nih virov

č) pripra­va razs­tave na temo kro­nik

č) orga­ni­zaci­ja med­nar­o­d­ne­ga sim­poz­i­ja.

PREGLED LITERATURE

1.) Kronike v zgodovinopisju in njihov kulturni pomen

Anna-Dorothee von den Brinck­en, Stu­di­en zur lateinis­chen Weltchro­nis­tik bis in das Zeital­ter Ottos von Freis­ing, Düs­sel­dorf 1957;

Alphons Lhot­sky, Quel­lenkunde zur mit­te­lal­ter­lichen Geschichte Öster­re­ichs, Graz 1963;

Beryl Smal­l­ey, His­to­ri­ans in the Mid­dle Ages, Lon­don 1974;

Anto­nia Grans­den, His­tor­i­cal Writ­ing in Eng­land,  Itha­ca, NY 1974 (vol. 1), Lon­don 1982 (vol. 2);

Denys Hay, Annal­ists and His­to­ri­ans: West­ern His­to­ri­og­ra­phy from the VII­Ith to the XVI­I­Ith Cen­tu­ry, Lon­don, New York 1977;

Bernard Guenée, His­toire et cul­ture his­torique dans l’Occident médié­val, Paris 1980;

Edward D. Kennedy, Chron­i­cles and Oth­er His­tor­i­cal Writ­ing, v: Albert E. Har­tung, A Man­u­al of Writ­ings in Mid­dle Eng­lish, vol. 8, New Haven 1989;

2.) Specializirana dela

Jörn-Uwe Gün­ther, Die illus­tri­erten mit­tel­hochdeutschen Weltchronikhand­schriften in Versen, München 1993;

Nor­bert Kersken: Geschichtss­chrei­bung im Europa der »nationes«. Nation­algeschichtliche Gesamt­darstel­lung im Mit­te­lal­ter, Köln, Weimar, Wien 1995;

Ger­hard Wolf: Von der Chronik zum Welt­buch: Sinn und Anspruch süd­west­deutsch­er Hauschroniken am Aus­gang des Mit­te­lal­ters, Berlin, New York 2002;

3.) V zadnjem desetletju

Ger­hard Wirth idr. Chronik. V: Lexikon des Mit­te­lal­ters (Lex­MA). Band 2, Artemis & Win­kler, München/Zürich 2009 (1998), Sp. 1954–2035;

Graeme Dun­phy idr.: Ency­clo­pe­dia of the Medieval Chron­i­cle. 2 vols. Brill, Lei­den 2010;

Burgess, Richard W., Kulikows­ki, Michael: Mosaics of Time. The Latin Chron­i­cle Tra­di­tions from the First Cen­tu­ry BC to the Sixth Cen­tu­ry AD. Vol­ume 1: A His­tor­i­cal Intro­duc­tion to the Chron­i­cle Genre from its Ori­gins to the High Mid­dle Ages. Bre­pols, Turn­hout 2013 (= Stud­ies in the ear­ly Mid­dle Ages; vol­ume 33);

Ger­hard Wolf, Nor­bert H. Ott (Hrsg.): Hand­buch Chroniken des Mit­te­lal­ters. De Gruyter, Berlin/Boston 2016.

4.) Spletni portali

Reper­to­ri­um Chroni­carum: A Bib­li­og­ra­phy of the Man­u­script of Medieval Latin Chron­i­cles

The Medieval Chron­i­cle Soci­ety

Reper­to­ri­um Fontium His­to­ri­ae Medii Aevi

Geschicht­squellen des deutschen Mit­te­lal­ters

The ORB: On-line Ref­er­ence Book for Medieval Stud­ies