Zgodovina

Roma1493
Obdobje 1919–1945

Klasič­na filologi­ja je na ljubl­jan­s­ki uni­verzi že od začet­ka 1919. Prvi pro­fe­sor za lat­inšči­no je bil Ivan Lun­jak, po rodu Čeh, poprej uni­verzitet­ni pro­fe­sor na uni­verzah v Pet­ro­gradu, Moskvi in Ode­si. Kat­e­dro za gršči­no je 1923 kot docent zasedel Fran Bradač, ki je na fakul­teti pre­daval do upoko­jitve 1945. Poleg nji­ju so pri delu v novous­tanovl­jen­em sem­i­nar­ju kot hon­o­rarni pre­da­vatelji sode­lo­vali Ivan Arne­jc, Josip Pipen­bach­er (sicer znan kot pisec sred­nješol­skih učbenikov), Jože Debevec (pre­va­jalec Dan­te­ja in pisec prve obsežne­jše študi­je o antični dra­mi v slovenšči­ni) in Ivan Maselj.

Prvi tri­je dok­toran­di klasične filologi­je na ljubl­jan­s­ki uni­verzi so bili leta 1924: Albin Vil­har z dis­ertaci­jo o helenis­tičnem pes­niku Parteni­ju, Josip Ilc z dis­ertaci­jo o motivih v Tibulovih elegi­jah, Ivan Ambrožič z dis­ertaci­jo o Mitro­vem kul­tu na ozemlju današn­je Sloveni­je. 1934 je pro­movi­ral tudi Milan Grošelj z dis­ertaci­jo o sin­tak­si latinskega gene­ti­va in dati­va.

Milan Grošelj je po Lun­jakovem odho­du zasedel izprazn­jeno kat­e­dro za latin­s­ki jezik, najprej kot hon­o­rarni pre­da­vatelj, 1940 kot docent, 1945 izred­ni in 1950 kot red­ni pro­fe­sor. Iz nje­gove šole je izšla vrs­ta solid­nih filol­o­gov, med nji­mi: Janez Fašalek (1914–1981), pre­va­jalec gršk­ih in rim­skih zgodov­inar­jev (Tuki­did, Kseno­font, Poli­bij, Cezar); Oton Muhr (1918–1972; 1945 se je umaknil iz Jugoslav­i­je), ki je pro­movi­ral na graš­ki uni­verzi z dis­ertaci­jo o rabi pred­l­o­gov ad in per pri Salusti­ju in pozne­je napisal tri latinske vad­nice, ki so izšle v Trstu; Ani­ca Šašel, sodelav­ka pri izda­jah rim­skih napisov, naj­denih v Jugoslav­i­ji, ki jih je objav­il in komen­ti­ral in njen soprog Jaro Šašel, in avtor­i­ca treh latin­skih vad­nic; tudi zunaj stroke se je uvel­jav­il pisatelj Alo­jz Rebu­la, snov za svoj največji roman V Sibi­linem vetru je zajel iz antike; zlasti kot arhe­olo­ga sta delo­vala Stane Gabrovec in Jože Kastel­ic, ta je v dok­tors­ki dis­ertaci­ji obde­lal snov z mejne­ga področ­ja med antiko in slovenis­tiko (Antični snovni ele­men­ti v Prešer­novem delu, 1943; pre­de­lano in razšir­jeno v mono­grafi­ji Umreti ni mogla stara Sibi­la (Ljubl­jana: Mod­ri­jan,  2000) in napisal več bleščečih uvod­nih ese­jev k pre­vodom antičnih del.

V času pred nastopom Milana Grošl­ja je študi­ral tudi Sil­vester Kopri­va (1908–1991), nestor slovenske klasične filologi­je, pisec solid­nih učbenikov, pred­vsem temeljite Latinske slovnice, in pre­va­jalec slovenske poez­i­je v lat­inšči­no. Pre­va­jan­ju iz nove grščine in utr­je­van­ju povezav med Sloveni­jo in sodob­no Grči­jo se je posvetil Mar­i­jan Tavčar, ki je objav­il tudi nekaj pre­vodov iz antike (Aristo­fanove Zborovalke, Platonove­ga Pro­tago­ra, Menan­dra). Izjemne zasluge za razmah lit­er­arne­ga živl­jen­ja na Šta­jer­skem ima Jože Košar (1908–1982), dol­go­let­ni rav­natelj mari­borske založbe Obzor­ja (po nje­govi zaslu­gi je založ­ba Obzor­ja začela izda­jati zbirko Iz antične­ga sve­ta, tudi sam je prevedel dve temeljni deli antične filo­zofi­je — Platono­vo Drža­vo in Zakone.

Athens, the modern city [Greece]

Obdobje 1945–1970

Zunaj okvi­rov uni­verze je dol­go delo­val Anton Sovre, človek, ki je naredil za duhovno nav­zočnost antike v slovenskem kul­turnem pros­toru več kot kdor koli pred njim, raz­gledan filolog in ob svo­jem času mojster slovenske besede. Pozornost je zbudil že 1922 z izidom pre­vo­da Sofoklove­ga Kral­ja Ojdi­pa. Pre­den je dobil mesto na uni­verzi, je pouče­val lat­inšči­no na raznih gim­naz­i­jah, bil je tudi prosvet­ni inšpek­tor. Leta 1947 je po prisil­ni povo­jni upoko­jitvi »klerikalno-anglofil­sko nas­tro­jene­ga« Frana Bradača zasedel mesto pro­fe­sor­ja za gršči­no.

Število red­nih slušatel­jev se je v letih po 1945 zara­di postop­ne­ga izri­van­ja grščine in lat­inščine iz gim­naz­i­jskih pro­gramov počasi krči­lo: od nek­dan­jih 15–20 slušatel­jev je povpreč­je pad­lo na 4–6, včasih tudi manj. Vse manj je bilo tudi slušatel­jev s študi­jsko poveza­vo lat­inščine in grščine, pogoste­jše so bile povezave z mod­ern­i­mi jezi­ki, filo­zofi­jo, zgodovi­no ipd. Ker so se vse pogoste­je vpiso­vali mat­u­ran­ti s poman­jkljivim znan­jem lat­inščine brez pred­hod­ne­ga znan­ja grščine (iz gim­naz­i­jskih pro­gramov je izgini­la po 1945), sta se spre­me­ni­la učni pro­gram in študi­js­ka ure­d­itev, obseg obvezne lek­tire se je zman­jše­val; zahteve, ki so se poprej postavl­jale pred diplo­man­ta smeri A, so se delo­ma pre­maknile na podiplom­s­ki študij, ven­dar se je zanj odloči­lo le malo štu­den­tov, čeprav so bile dane vse teo­retične možnos­ti.

Milan Grošelj je bil med sous­tanovitelji revi­je za klasično filologi­jo Živa anti­ka, ki izha­ja od leta 1951 v Skopju. Za njim je bil ured­nik Kaje­tan Gan­tar. V več kot sed­mih desetletjih so sloven­s­ki klasični filolo­gi v tej revi­ji objav­ili vrsto razprav in člankov, ki so zbudili pozornost strokovn­jakov tudi v med­nar­o­d­nem znanstven­em sve­tu.

Vodil­na pro­fe­sor­ja tega obdob­ja, Milan Grošelj in Anton Sovre, sta usmer­jala štu­dente in jim omogočala izpopol­nje­van­je doma in v tuji­ni. Bojan Čop je prišel na odd­elek kot skup­ni asis­tent za klasično filologi­jo in indo­evrop­sko primer­jal­no jezikoslov­je, ven­dar se je pozne­je povsem preusmer­il v indo­evropeis­tiko, čeprav ni poz­abil svo­je matične stroke, saj je objav­il vrsto izvirnih eti­mologij ravno s področ­ja grškega besed­ne­ga zak­la­da. Leta 1951 je posta­la asis­ten­t­ka Eri­ka Mihevc-Gabrovec. Izpopol­nje­vala se je na par­iš­ki Sor­boni in v Ate­nah, izde­lala dis­ertaci­jo o izgin­jan­ju per­fek­ta v pozni gršči­ni (1955) in habil­itaci­jo o sin­tak­si Joane­sa Moshosa. Spom­la­di 1967 je bila izvol­je­na za docen­tko, pozne­je za izred­no in red­no pro­fe­sori­co; večkrat je bila tudi pred­sto­jni­ca odd­el­ka. Leta 1962 je bil izvol­jen za asis­ten­ta za latin­s­ki jezik in književnost Kaje­tan Gan­tar. Že štiri leta poprej je izde­lal dok­torsko dis­ertaci­jo, pozne­je se je izpopol­nje­val v Parizu, Hei­del­ber­gu, Ženevi in na Duna­ju. Jeseni 1967 je bil, potem ko se je upoko­jil Milan Grošelj, izvol­jen za docen­ta za latin­s­ki jezik in književnost, kot habil­itaci­jo je pred­ložil razpra­vo Ami­cus sibi. 1967 je bil za lek­tor­ja za latin­s­ki jezik izvol­jen Pri­mož Simoni­ti, dve leti pozne­je si je pri­do­bil naziv asis­ten­ta. Izpopol­nje­val se je v Münch­nu, Würzbur­gu, Vatikanu in na Duna­ju ter se posvetil pred­vsem raziskavam slovenskega human­iz­ma. S tega področ­ja je tudi dok­tori­ral in dis­ertaci­jo objav­il v knjižni obli­ki. Iz Grošl­jeve in Sovre­tove šole je izšel tudi Jože Mli­nar­ič; dok­tori­ral je z dis­ertaci­jo o sred­njeveš­ki latin­s­ki eps­ki pes­mi o Mar­i­ji ter se pozne­je posvetil raziskavam sred­njeveške latinske zgodovine in se uvel­jav­il kot eden najvid­ne­jših sloven­skih medieval­is­tov.

19903-01

Obdobje 1970–1990

Gen­eraci­ja Grošl­je­vih in Sovre­tovih učencev, ki jo na fakul­teti zaz­na­mu­je tro­ji­ca Mihevc, Gan­tar, Simoni­ti, je dala leta 1974 pobu­do za ustanovitev Društ­va za antične in human­is­tične študi­je Sloveni­je, ki si je pri­do­bi­lo veliko zaslug za vsaj del­no poživitev pou­ka lat­inščine na sloven­skih osnovnih in sred­njih šolah, orga­niziralo vrsto znanstvenih in strokovnih pre­da­vanj in ekskurz­ij ter priredi­lo tudi več znanstvenih srečanj, npr. znanstveno zborovan­je Anti­ka in antič­na dedišči­na v Jugoslav­i­ji (Žalec, 1983), Sovre­to­vo srečan­je (v sode­lo­van­ju z Društvom sloven­skih književnih pre­va­jal­cev; Ptuj, 1985). Ob sto­let­ni­ci Sovre­tove­ga rojst­va je društ­vo ob pros­torih odd­el­ka za klasično filologi­jo na fakul­teti odkri­lo spomin­sko plake­to Antona Sovre­ta.

Leta 1975 je kot lek­tor na odd­elek prišel Mar­tin Benedik, ki vse do danes vodi lek­torate lat­inščine za štu­dente filo­zofske in teološke fakul­tete, lat­inšči­no pa je pouče­val tudi na fakul­teti za vet­eri­no. Kot pre­va­jalec se lote­va pred­vsem teološk­ih in strokovnih besedil; med prvi­mi sta najpomem­b­ne­jša Hans Urs von Balthasar in Mar­tin Luther, med sled­nji­mi pa Kopi­tar­jev Cločev Glagolit.

K nemoten­e­mu pedagoške­mu pro­ce­su na odd­elku so nema­lo prispe­vali tudi občas­ni hon­o­rarni pre­da­vatelji, ki so skr­be­li zlasti za spe­cial­no metodiko pou­ka lat­inščine in grščine, za hos­pitaci­je in prak­tične nastope in za teča­je lat­inščine za nefilologe (roman­iste, zgodov­inar­je, arhe­ologe, umet­nos­tne zgodov­inar­je). Število obisko­val­cev teh teča­jev je iz leta v leto narašča­lo tudi zato, ker je bila lat­inšči­na čedal­je bolj izrin­je­na iz sred­njih šol. Med temi hon­o­rarn­i­mi pre­da­vatelji so bili tudi tri­je zaslužni klasični filolo­gi, ki so pre­davali po upoko­jitvi do visoke starosti: Franc Gnjez­da, Josip Ilc, Sil­vo Kopri­va. Sred­nji gen­eraci­ji je pri­padal zdaj že poko­jni Mati­ja Pogor­elec (1934–1984), mla­jši pa nadar­je­na, pri Ajac­ciu trag­ično pre­minu­la Zden­ka Beran, ki je že kot štu­den­t­ka objav­i­la zan­imi­vo razpra­vo o Petron­i­ju (Živa anti­ka 1973), Staša Krapež in Kat­ja Pavlič Šker­janc.

Kot zunan­ja sodelav­ka je na odd­elku že med letoma 1984 in 1988 pouče­vala lat­inšči­no in spe­cial­no didak­tiko klasičnih jezikov Bar­bara Šega Čeh. 1988 se je red­no zaposlila, najprej kot asis­ten­t­ka za latin­s­ki jezik in književnost, nato kot lek­tor­i­ca. Trenut­no vodi lek­torate lat­inščine za umet­nos­tne zgodov­inar­je in roman­iste, širši javnos­ti pa je znana kot pre­va­jal­ka latinske poez­i­je, ki je leta 2003 za pre­vod Ovidi­jeve Umet­nos­ti ljubezni pre­jela Sovre­to­vo nagra­do.

Odd­elč­na knjižni­ca, ki je edi­na za to področ­je v vsej Sloveni­ji, si je iz skrom­nih začetkov (med dru­go sve­tovno vojno je v celoti pogorela, ko se je na stavbo — sedan­ji NUK — med vajo zruši­lo nemško leta­lo) kljub pičlim denarn­im sred­stvom pom­noži­la svoj knjižni fond, tako da danes šte­je okrog 16.000 knjižničnih enot. K temu je poleg neka­ter­ih zapuščin in dar­il (odkup Sovre­tove strokovne knjižnice, dar­i­lo Muhrove strokovne knjižnice, vsako­let­na daril­na pošilj­ka sep­a­rat­nih odti­sov in neka­ter­ih peri­odičnih pub­likacij, ki jih je pošil­jala odd­elku dr. Juli­ette Ernst, ured­ni­ca L’année philologique, iz Pariza) veliko pripo­mogla zamen­ja­va fakul­tet­nih pub­likacij s števil­ni­mi peri­odičn­i­mi ali drugi­mi pub­likaci­ja­mi evrop­skih in tudi neka­ter­ih zuna­jevrop­skih uni­verz. Knjižni­co sta spr­va ob učiteljskem delu vodi­la Eri­ka Mihevc Gabrovec in Pri­mož Simoni­ti, leta 1986 pa je bib­liotekar­ka posta­la Bre­da Čop. Knjižni­co je uspešno vodi­la do leta 1993, ko je posta­la lek­tor­i­ca za lat­inšči­no.

Athenes_1862

Obdobje po letu 1990

Od poznih osemde­setih let 20. sto­let­ja naprej je bila na odd­elek spre­je­ta vrs­ta mla­jših razisko­val­cev. Prvi med nji­mi, Mat­jaž Babič, je postal asis­tent leta 1987, mag­istri­ral je leta 1990 z nal­o­go Besed­ni red v Plav­tovih komedi­jah, 1996 je dok­tori­ral z raziska­vo o besed­nem redu v miken­s­ki gršči­ni in s tem ljubl­jan­sko grecis­tiko razšir­il na povsem novo področ­je. Iste­ga leta je postal docent, leta 2006 pa red­ni pro­fe­sor. V letih, pre­den je zapustil odd­elek (2011), je študij grščine uspešno dopol­nje­val s sodob­no gršči­no in s tem ust­var­il prvi zame­tek neo­he­lenis­tike.

Nekaj let kas­ne­je (1993) je kot asis­tent prišel na odd­elek Marko Mar­inčič, ki je 1996 zago­var­jal mag­istrsko delo Kom­pozi­ci­ja Kat­ulove­ga epil­i­ja o svat­bi Pele­ja in Tetide in 1999 dok­torsko dis­ertaci­jo Helenis­tični epil­ij v Rimu. Zgo­daj se je uvel­jav­il tudi kot pre­va­jalec, saj je za pre­vod Vergili­jeve poez­i­je (1994) pre­jel Sovre­to­vo nagra­do za najboljše pre­vod­no delo na Slovenskem (1996). Leta 1999 je postal docent, leta 2009 pa red­ni pro­fe­sor za rim­sko in grško književnost.

Brane Sene­gačnik je bil od leta 1994 asis­tent za rim­sko in grško književnost. Dok­tori­ral je leta 2002 z dis­ertaci­jo o dra­maturš­ki funkci­ji stran­skih likov v Sofoklovih tragedi­jah. Leta 2010 je postal docent za grško in rim­sko književnost. Je tudi uvel­javl­jen pes­nik, pre­va­jalec, ese­jist in pub­li­cist; za pre­vod Senekove­ga Ojdi­pa je leta 2012 pre­jel Sovre­to­vo nagra­do.

Leta 1997 se je mla­jši gen­eraci­ji filol­o­gov kot asis­tent pridružil še Matej Hriberšek. Mag­istri­ral je leta 2000 z delom Imper­fekt pri Ciceronu, dok­tori­ral pa leta 2003 z dis­ertaci­jo Anal­iza metodične­ga pristopa v sloven­skih osnovnošol­skih in sred­nješol­skih učbenikih in priročnikih za klasične jezike od 1850 do 2000. Od leta 2010 je docent za latin­s­ki in grš­ki jezik. Je pre­va­jalec števil­nih temeljnih antičnih del in je leta 2015 za pre­vod Plin­i­jeve­ga Nar­avoslov­ja pre­jel Jer­mano­vo nagra­do.

Bar­baro Zlobec, ki je v študi­jskem letu 1999/2000 na odd­elku delo­vala kot asis­ten­t­ka za klasično filologi­jo, je jeseni 2000 nado­mesti­la Son­ja Weiss. Dok­tori­rala je leta 2006 s kom­bini­ra­no lit­er­arno-filo­zof­sko temo nau­ka o duši v Ploti­novih inter­pretaci­jah mita in leta 2012 posta­la docen­t­ka.

Študi­je pozne in sred­njeveške grščine, ki jih je z veliko uspe­ha začela Eri­ka Mihevc Gabrovec, je nadal­je­vala Jerne­ja Kavčič, ki je bila v letih 2000–2004 mla­da razisko­val­ka in je leta 2004 zago­var­jala dok­torsko dis­ertaci­jo Skladen­jske in slo­govne značil­nos­ti neoseb­nih glagol­skih oblik v grš­ki prozi zgod­nje­ga sred­nje­ga veka. Leta 2005 je bila izvol­je­na v naziv docen­tke in leta 2012 izredne pro­fe­sorice za grš­ki jezik. V desetletju po uved­bi novih študi­jskih pro­gramov grščine ji je uspe­lo neo­he­lenis­tiko razšir­i­ti v samosto­jno razisko­val­no in študi­jsko področ­je.

Med letoma 2001 in 2013 na odd­elku kot lek­tor­i­ca za lat­inšči­no in gršči­no delo­vala Jele­na Isak, ki je leta 2002 mag­istri­rala s temo Kalima­hov frag­ment 110: dosedan­je ugo­tovitve tek­st­nokri­tične anal­ize in nji­hov vpliv na inter­pretaci­jo besedi­la. Leta 2003 je po mag­is­ter­i­ju na Sred­njeevrop­s­ki uni­verzi v Budim­pešti kot mla­di razisko­valec na odd­elek prišel David Movrin, ki se je izpopol­nje­val v Oxfor­du (Keble Col­lege) in na Col­legium Budapest Insti­tute for Advanced Study. Objav­il je mono­grafi­jo o zgodovi­ni pre­va­jan­ja ter prevedel kom­plet Lat­inšči­na od besed do bran­ja. Nje­govi Izviri meništ­va se osre­do­toča­jo na odnos med pogan­sko in krščan­sko biografi­jo. Ure­dil je več temeljnih antičnih besedil, Pin­dar­ja, Kvin­til­i­jana, Home­r­ja, v zad­njem času pa Ovidi­jeve Meta­mor­foze v novood­kritem pre­vo­du pes­ni­ka Joža Lovrenčiča.

Kristi­na Tomc je bila na odd­elku v letih 2006–2007 asis­ten­t­ka, med letoma 2007–2012 pa mla­da razisko­val­ka. Dok­tori­rala je leta 2013 z dis­ertaci­jo Pin­dar in Pla­ton o pes­ništvu: predz­godov­ina inspiraci­jske poet­ike v antični Grči­ji.

Usmeritev v novo gršči­no je v študi­jskem letu 2006/07 pod­prla tudi grš­ka vla­da z novim lek­torskim mestom. Prva lek­tor­i­ca nove grščine je bila Vas­si­li­ki Varsamaki­dou, od leta 2014 naprej pa to mesto zase­da Kon­stan­ti­na Agnatopoulou. Vzpored­no odd­elek še ved­no orga­nizira tudi teča­je za zunan­je slušatel­je, ki so jih doslej kot zunan­ji sodelav­ci vodili Kata­ri­na Klakočar Zager, Mano­lis Per­akis in Geor­gios Poli­takis.

Andre­ja Inkret se je odd­elku kot asis­ten­t­ka pridruži­la leta 2011, potem ko je na Uni­verzi v Oxfor­du dok­tori­rala na temo Play-with­in-a-play and Relat­ed Forms in Greek Dra­ma (men­tor Oliv­er Taplin). Širši javnos­ti je znana pred­vsem kot pre­va­jal­ka in pub­li­cist­ka.

Knjižni­co in tajništ­vo so za Bre­do Čop v kra­jših obdob­jih vodili Marko Mar­inčič, Brane Sene­gačnik, Rena­ta Hrovatič in Mate­ja Šva­jncer, v daljših pa leg­en­darni Pavel Češarek (od 1996 do 2007) in Zala Rott (od 2007 do 2017). Od leta 2017 dal­je obo­je vodi Živa Borak.

Odd­elek, ki je bil ob ustanovitvi usmer­jen pred­vsem v filološke raziskave v ožjem pomenu besede, je v zad­njih desetletjih razšir­il svo­je dejavnos­ti tudi na dru­ga področ­ja (npr. raziskave sred­njeveške in human­is­tične lat­inščine, recep­ci­je antične kul­ture v sloven­s­ki in sve­tovni književnos­ti in mod­erne grščine). Postopo­ma se je razvil v pomem­b­no središče, ki klasično-human­is­tično dedišči­no posre­du­je v sloven­s­ki kul­turni pros­tor, oben­em pa je čedal­je bolj vpet v med­nar­o­dne tokove.

Olympeium v Atenah

Diplome, magisteriji, doktorati

Na tej poveza­vi je dostopen sez­nam diplom­skih in mag­istrskih nalog ter dok­torskih dis­ertacij, ki so jih pred­ložili štu­den­ti odd­el­ka. Za stare­jše let­nike podat­ki niso popol­ni in jih še ved­no dopol­nju­je­mo; vsi napot­ki v zvezi s tem, ki jih boste sporočili v knjižni­co, bodo dobrodošli.