Citiranje

Stilus

pdfPisan­je sem­i­narske inter­pretaci­je

Računalniška bibliografska orodja

www.myendnoteweb.com, za štu­dente, ki se prvič pri­jav­i­jo z raču­nal­ni­ka na FF ali v NUK, je dostop prost; za pisan­je v slovenšči­ni v meni­ju Format/Bibliography/Select Favorites izberete slog Keria – stu­dia Lati­na et Grae­ca; če uporabl­jate namizno različi­co pro­gra­ma, lahko sloven­sko slo­gov­no datoteko dobite tule;

www.zotero.org.

Struktura seminarske interpretacije

Sem­i­nars­ka inter­pretaci­ja ima nasled­nje dele:

1. Naslov­na stran. — Ta stran ni pagini­rana. Na njej so vaše ime in pri­imek; smer in let­nik študi­ja; naslov in pod­naslov inter­pretaci­je, loče­na z dvopič­jem; ozna­ka »Sem­i­nars­ka inter­pretaci­ja«; men­tor­je­vo ime, pri­imek in naziv; ter kraj in leto nas­tan­ka.

2. Kaza­lo.

3. Tekst in kri­tični aparat. — Osno­va je ena od uvel­javl­jenih nove­jših kri­tičnih izdaj. Tekst v celoti povza­mete po tej izda­ji, kri­tični aparat pa skra­jšate tako, da nava­ja tek­stne vari­ante samo k tis­tim mestom, kjer je od rekon­struk­ci­je odvis­no razumevan­je besedi­la, ne pa den­i­mo očit­nih prepiso­val­skih napak. Doda­jte spisek rokopis­nih virov (sigla cod­icum), ven­dar samo tis­tih, ki se nava­ja­jo v aparatu.

4. Pre­vod. — V celoti sle­di besedilu izbrane kri­tične izda­je.

5. Komen­tar. — Pojas­nju­je najpomem­b­ne­jše tek­st­nokri­tične dileme; jezikovne, metrične in slo­govne poseb­nos­ti (na primer rabo stilis­tičnih fig­ur); zgodovinske in druge real­i­je. — Komen­tar nujno posega tudi v inter­pretaci­jo; odločite se, v kolikšni meri se je inter­pretaci­ji smisel­no posveti­ti že tu in kaj prihran­i­ti za zad­nje poglav­je.

6. Inter­pretaci­ja. — Poseb­na pozornost vel­ja vzpored­ni­cam s stare­jši­mi grški­mi in latin­ski­mi besedili ter navezavam nan­ja. — Če se v komen­tar­ju ali inter­pretaci­ji sklicu­jete na antične avtor­je, obvezno navedite mesto, npr. Horacij, Sat. 1.2.2. — Več o citi­ran­ju klasičnih in patris­tičnih virov je v poseb­nem poglavju teh pri­poročil.

7. Lit­er­atu­ra. — Vsa v besedilu in opom­bah citi­rana dela navedite tudi na kon­cu besedi­la, prav­ilo­ma pose­bej izda­je in komen­tar­je antičnih avtor­jev ter sekun­darno lit­er­aturo. Pri tem upora­bite slog Chica­go 16A, pri­lago­jen za slovenšči­no, kot je opisan v nadal­je­van­ju teh navodil. Če se odločite za katere­ga od drugih slo­gov citi­ran­ja (MLA, APA itd.), se je tre­ba nje­gov­ih prav­il stro­go držati. — Revi­je lahko citi­rate okra­jšano po Année philologique, sez­nam okra­jšav je dodan vsa­ki števil­ki omen­jene bib­li­ografi­je.[1] — Ne nava­ja­jte slo­var­jev in priročnikov, s kater­i­mi ste si poma­gali pri pre­va­jan­ju ali iz njih črpali splošno vel­jav­na dejst­va (Bradačev ali Dok­ler­jev slo­var, lek­sikon mitologi­je), temveč izključno lit­er­aturo, na katero ste se v obli­ki cita­ta sklice­vali v besedilu.

Oblikovanje besedila

Pisa­va in obli­ka strani

Besedi­lo naj bo v for­matu MS Word, v pisavi velikosti 12, opombe v pisavi velikosti 10, obo­je levo porav­nano. Odstav­ki naj bodo zara­di pre­gled­nos­ti ločeni z vrsti­co presled­ka, brez zamikan­ja v prvi vrsti­ci. Če se želimo potru­di­ti z bral­cu pri­jet­ne­jšo podobo besedi­la, upora­bi­mo velikost pisave 11, za opombe 10, ter po pet cen­timetrov roba levo, desno, spo­daj in zgo­raj.[2] Stan­dard­ni razmik med vrsti­ca­mi je 1,5, brez dodat­ne­ga razmi­ka pred odstavkom ali za njim. V opom­bah in od besedi­la ločenih citatih je razmik 1,15.

Grš­ki citati naj bodo v fontu, ki temelji na sis­te­mu Uni­code. Najenos­tavne­jši način vtip­ka­van­ja gršk­ih besedil je z nas­tavitvi­jo dodatne grške tip­kovnice (Poly­ton­ic). Obsta­ja več pro­gram­skih rešitev, ki omogoča­jo tudi uporabo poseb­nih znakov, npr. pro­gram Ral­pha Han­coc­ka, Anti­och Clas­si­cal Lan­guages Util­i­ty.

Nareko­va­ji in umeščan­je cita­tov v besedi­lo

Pri dobesed­nem nava­jan­ju se uporabl­ja­jo »dvo­jni sred­nji« nareko­va­ji. — Če gre za nava­jan­je zno­traj naved­ka, se rabi­jo ‘eno­jni zgorn­ji’ nareko­va­ji.

Ema ga je zaničlji­vo vprašala: »Kakš­na ‘oblju­ba’?«

Z nareko­va­ji so opreml­jeni kra­jši citati, vključeni v besedi­lo. Daljši citati — okvir­na meja je sto besed — so brez nareko­va­jev ter zgo­raj in spo­daj ločeni od ostale­ga besedi­la z vrsti­co presled­ka, na levi pa je dodat­en odmik od roba.[3]

Citati v tujem jeziku mora­jo biti opreml­jeni s pre­vodom.

Števil­ka opombe pod črto se v besedilu piše stično;9 če je za bese­do stično loči­lo (pika,9 veji­ca, dvopič­je, zak­lepaj, lahko tudi v kom­bi­naci­jah itd.),9 se opom­ba piše za ločilom in ne pred njim.9

Upora­ba kurzive

Brez kurzive so naved­ki v tujem jeziku, tudi v gršči­ni in lat­inšči­ni, ki so označeni dru­gače, torej so opreml­jeni z nareko­va­ji ali postavl­jeni ločeno od besedi­la.

V kurzivi so posamezne besede ali kra­jše fraze v tujem jeziku; če jim sle­di pre­vod, je v oklepa­ju ali nareko­va­jih in brez kurzive.

Namesto besede péch­er (greši­ti) je pomo­toma upora­bi­la pêch­er (rib­ar­i­ti).

V kurzivi nava­jamo tudi naslove knjig in revij.[4]

Citiranje

Navajanje virov in literature

Smisel citi­ran­ja ni v tem, da bi s kopičen­jem ref­er­enc ust­var­ili vtis znanstvenos­ti, temveč v tem, da se splošno vel­jav­na dejst­va loči­jo od sub­jek­tivnih sodb mod­ernih avtor­jev, avtor­jeve sub­jek­tivne sodbe pa od sodb drugih avtor­jev. Izogiba­jte se nekri­tične­mu pre­vze­man­ju mnenj in sodb, razen če se z nji­mi strin­jate in jih doku­men­ti­rate v obli­ki cita­ta.

Uvel­javl­je­na dejst­va ne potre­bu­je­jo poseb­nih ref­er­enc (primer je let­ni­ca bitke pri Ter­mopi­lah). Po dru­gi strani pa je podatke in dom­n­eve, ki temelji­jo na majh­nem številu virov (den­i­mo leto Kat­ulove­ga rojst­va), tre­ba doku­men­ti­rati, ven­dar ne z nava­jan­jem priročniške in druge sekun­darne lit­er­a­ture, temveč z naved­bo antične ref­er­ence (let­ni­co Kat­ulove­ga rojst­va tako nava­ja samo sveti Hieron­im — in celo nje­go­va naved­ba je sporna). Če den­i­mo pojas­nju­jete namig na kakšno manj znano verz­i­jo mita, ref­er­en­ca ni Joel Schmidt, Slo­varček mitologi­je, temveč  antični viri, pri kater­ih so posamezne različice mita izpričane (Homer, Evripid, Higin in dru­gi).

Če se zdi potreb­no, lahko bral­ca s citatom napo­ti­mo k naha­jal­išču uporab­nih podatkov, ki so za obrav­na­vano temo pomem­b­ni, ven­dar jih ne želimo pon­avl­jati (den­i­mo temelj­na mono­grafi­ja o Apolonu; dobro priročniško ges­lo o kakšni manj znani zgodovin­s­ki ose­bi).

Spod­n­ja prav­i­la za citi­ran­je lit­er­a­ture se opi­ra­jo na Chica­go Man­u­al of Style (CMOS), ene­ga najbolj razšir­jenih redak­ci­jskih priročnikov. Značil­nost tega slo­ga je nava­jan­je naslo­va fiz­ične bib­li­ografske enote, torej knjige oziro­ma revi­je, v kurzivi, medtem ko so naslovi ses­tavnih delov, torej poglav­ij ali člankov v knji­gi, revi­ji ali zborniku, »v nareko­va­jih«.

V human­is­ti­ki se pogos­to rav­namo po sis­te­mu citi­ran­ja »v opom­bah in bib­li­ografi­ji«. Ta sis­tem temelji na nava­jan­ju avtor­ja in (po potre­bi skra­jšane­ga) naslo­va v opom­bah. Na kon­cu besedi­la je sez­nam nave­denih del z vse­mi bib­li­ograf­ski­mi podat­ki; v opom­bah zato zados­tu­je pri­imek in (po potre­bi skra­jšani) naslov dela ter stran, na katero se opom­ba sklicu­je.

Skrajšano navajanje v opombah

V opom­bah skra­jšu­je­mo naslove, ki ima­jo več kot pet besed ter se nava­ja­jo večkrat; ko se v opom­bi pojavi prvič, naslov navede­mo v celoti. V skra­jšanem naslovu ohran­i­mo začetne ali ključne besede izvirne­ga naslo­va. Nava­jamo ga bod­isi v kurzivi bod­isi v nareko­va­jih, prav kot neskra­jšani naslov.

Kastel­ic, Umreti ni mogla stara Sibi­la, 27.

Škil­jan, »Anti­ka pred izginot­jem«, 167.

Simoni­ti, »Über die Respon­sio«, 53.[5]

V nadal­je­van­ju so obrav­na­vana osnov­na navodi­la za ses­tavl­jan­je končne bib­li­ografi­je. Pomoč pri kom­plek­sne­jših bib­li­ograf­skih eno­tah je na voljo omen­jen­em priročniku,[6] dostop­nem tudi na sple­tu.[7]

Navajanje v končni bibliografiji

Knji­ga

∙ en avtor

Kastel­ic, Jože. Umreti ni mogla stara Sibi­la: Prešeren in anti­ka. Ljubl­jana: Mod­ri­jan, 2000.

∙ dva avtor­ja ali več

Južnič, Rudolf, in Sil­vo Kopri­va. Latin­s­ka slovni­ca. Ljubl­jana: Držav­na založ­ba Sloveni­je, 1952.

Pri­imek je pred imenom samo pri prvem avtor­ju v končni bib­li­ografi­ji, pri ostal­ih za to ni potrebe. — Če so avtor­ji več kot tri­je, za prvim v opom­bi sto­ji krat­i­ca et al.; v končni bib­li­ografi­ji so nave­deni vsi.

Oseb­no ime avtor­ja načelo­ma zapisu­je­mo v obli­ki, v kakršni je natis­njeno na naslovni­ci. Lahko se odloči­mo tudi za dosled­no zapiso­van­je oseb­nih imen z ini­cialko.

∙ ured­nik, pre­va­jalec, ses­tavl­jalec namesto avtor­ja

Kokole, Meto­da, Bar­bara Murovec, Mar­je­ta Šašel Kos in Michael Tal­bot, ur. Mediter­ranean Myths from Clas­si­cal Antiq­ui­ty to the Eigh­teenth Cen­tu­ry. Ljubl­jana: ZRC, 2006.  

∙ ured­nik, pre­va­jalec, ses­tavl­jalec poleg avtor­ja

Fin­ley, Moses I. Antič­na in mod­er­na demokraci­ja. Pre­vod Borut Cajnko. Ljubl­jana: Krti­na, 1999.

∙ knji­ga v zbir­ki

Gan­tar, Kaje­tan. Antič­na poet­i­ka. Lit­er­arni lek­sikon 26. Ljubl­jana: Držav­na založ­ba Sloveni­je, 1985.

∙ poglav­je ali podoben (naslovl­jen) del knjige

Škil­jan, Dubravko. »Anti­ka pred izginot­jem«. V: Anti­ka za tret­je tisočlet­je, ur. Maja Sunčič in Brane Sene­gačnik, 165–70. Ljubl­jana: ZRC, 2004.

Članek v revi­ji

Simoni­ti, Pri­mož. »Über die Respon­sio con­tra Apolo­giam Melanchtho­nis, ein wiederge­fun­denes Werk des Augustin­er-Eremiten Bartholo­maeus Arnol­di von Usin­gen«. Augus­tini­ana 25 (1975): 48–57.

Če zno­traj let­ni­ka nava­jamo tudi številko (obvezno pri revi­jah, kjer se številčen­je strani v vsakem zvezku začne zno­va), sto­ji ta med let­nikom in let­ni­co:

Vrečko, Janez. »Prob­lem krivde pri Ojdipu in Jose­fu K.« Keria 4, št. 1 (2002): 27–54.

Navajanje v opombah brez končne bibliografije

Pri besedil­ih, ki ima­jo majh­no število ref­er­enc, konč­na bib­li­ografi­ja ni potreb­na. Citi­ramo spro­ti v opom­bah. Ko delo citi­ramo prvič, navede­mo vse bib­li­ografske podatke; če se pojavi še enkrat, ga navede­mo v skra­jšani obli­ki (kot je opisano zgo­raj). Prvi citat ima podob­no vlo­go kot eno­ta v končni bib­li­ografi­ji, ven­dar je del besedi­la, zato ima neko­liko dru­gačno obliko.

Deli bib­li­ografske enote niso prek­in­jeni s piko, temveč z veji­co, da jih lahko vključi­mo v stavek; ime sto­ji pred pri­imkom, saj v opom­bi ni potrebe po abeced­nem ure­jan­ju; vsi podat­ki razen avtor­ja in naslo­va so v oklepa­ju. Mis­el je torej mogoče nadal­je­vati, saj v tako obliko­vanem citatu ni ločil, ki bi jo prekini­la.

… tako tudi Jože Kastel­ic, Umreti ni mogla stara Sibi­la: Prešeren in anti­ka (Ljubl­jana: Mod­ri­jan, 2000), 27, ki nava­ja …

… z dru­gačn­i­mi argu­men­ti Pri­mož Simoni­ti, »Über die Respon­sio con­tra Apolo­giam Melanchtho­nis, ein wiederge­fun­denes Werk des Augustin­er-Eremiten Bartholo­maeus Arnol­di von Usin­gen«, Augus­tini­ana 25 (1975): 167, ki omen­ja …

… prim. tudi Dubravko Škil­jan, »Anti­ka pred izginot­jem«, v: Anti­ka za tret­je tisočlet­je, ur. Maja Sunčič in Brane Sene­gačnik (Ljubl­jana: ZRC, 2004), 53.

Citiranje

Navajanje klasičnih in patrističnih besedil

Klasične in patris­tične avtor­je je mogoče nava­jati med besedilom ali v opom­bah. Številke knjig, odstavkov, vrstic in podob­ne se ved­no zapisu­je­jo z arab­ski­mi števka­mi, ločen­i­mi s pika­mi brez presled­ka. Pri zelo red­kih avtor­jih je v rabi dru­gačen sis­tem (črke).

Avguštin, Izpove­di 8.12

Ovidij, Umet­nost ljubezni 1.59

Aris­to­tel, Metafizika 3.2.996b5–8

Pla­ton, Drža­va 360e–361b

Ime­na klasičnih in patris­tičnih avtor­jev in naslove del v glavnem besedilu prav­ilo­ma nava­jamo v neokra­jšani posloven­jeni obli­ki. Naslove del lahko nava­jamo tudi v latin­s­ki obli­ki, če je ta bol­je pre­poz­nav­na:

Atanaz­ij, Vita Antonii 3.1

Ovidij, Amores 2.2.14

Za naslovom teh besedil ni vejice. Če gre za avtor­ja ene­ga samega dela, lahko naslov (in oben­em tudi veji­co pred njim) izpus­ti­mo.

Tuki­did 6.8.2

Livij 8.3

Manj pomem­b­ne navedbe mest, zlasti v opom­bah (spisek para­lel­nih mest ipd.), ima­jo lahko okra­jšano obliko. Za grške pisce pride v poštev sez­nam okra­jšav v Lid­dell-Scott-Jonesovem slo­var­ju (xvi–xlv), za latinske sez­nam v Oxford Latin Dic­tio­nary (ix–xx). Okra­jšavam se je smisel­no izog­ni­ti, ko gre za izpuščan­je manj kot treh črk in ko bi lahko priš­lo do dvoum­nos­ti (Hiponaks/Hiparh, Aristotel/Aristofan).

Thuc. 2.40.2–3

Pin­dar, Isthm. 7.43–45

Kadar gre za sklice­van­je na točno določeno izda­jo, jo v končni bib­li­ografi­ji navedete pod imenom ured­ni­ka oziro­ma izda­jatel­ja:

Fac­er, G. S., izd. Eras­mus and his Times: A Selec­tion from the Let­ters of Eras­mus and his Cir­cle. Lon­don: Bell & Hyman, 1951. Reprint Bris­tol: Bris­tol Clas­si­cal Press, 1988.

Kroy­mann, Emil, izd. Quin­ti Sep­ti­mi Flo­ren­tis Ter­tul­liani opera. Turn­hout: Bre­pols, 1954.

Mor­ton Braund, Susan­na, izd. Juve­nal and Per­sius. Loeb Clas­si­cal Library 91. Cam­bridge, MA: Har­vard Uni­ver­si­ty Press, 2004.

Shack­le­ton Bai­ley, D. R., izd. Q. Hor­ati Flac­ci opera. Bib­lio­the­ca scrip­to­rum Graeco­rum et Romano­rum Teub­ne­r­i­ana. Stuttgart: B. G. Teub­n­er, 1985.

V zadre­gi s sloven­jen­jem gršk­ih in latin­skih imen se lahko obr­nete na priročnik Bro­nislave Avbelj, Antič­na ime­na po sloven­sko (Ljubl­jana: Mod­ri­jan, 1997).

Priporočljiva dodatna literatura

— The Chica­go Man­u­al of Style, 16. izd. (Chica­go: Uni­ver­si­ty of Chica­go Press, 2010);

Hand­book for Clas­si­cal Research Davi­da M. Schap­sa (New York: Rout­ledge, 2011);

— priročnik The Craft of Research iz ser­i­je »Chica­go Guides to Writ­ing, Edit­ing, and Pub­lish­ing«, ki so ga napisali Wayne C. Booth, Gre­go­ry G. Golomb in Joseph M. Williams (Chica­go: Uni­ver­si­ty of Chica­go Press, 2008);

Spisovnik primer­jal­ne­ga jezikoslov­ca: Navodi­la za izdela­vo sem­i­narskih, diplom­skih in mag­istrskih del Simone Kle­menčič (Ljubl­jana: Filo­zof­s­ka fakul­te­ta, 2012).

Citiranje

Opombe

[1]    Dostopen tudi na http://www.annee-philologique.com/files/sigles_fr.pdf.

[2]    Ide­al berljivosti je vrsti­ca, v kateri je 66 znakov s presled­ki. Nihče se ne bo pose­bej pri­tože­val, če jih bo nekaj manj ali več, Robert Bringhurst v Ele­men­tih tipografskega slo­ga omen­ja inter­val znos­nos­ti 45–75. Če bo v vrsti­ci več kot 75 znakov, bo bral­ca popad­la sla­ba vol­ja, čeprav sploh ne bo vedel, zakaj.

[3]    V Wor­du to doseže­mo z uka­zom »povečaj zamik«.

[4]    Uvel­javl­je­na izje­ma so naslovi svetih spisov ali nji­hovih delov, pri kater­ih kurzive ne uporabl­jamo: Sve­to pis­mo, Koran, Miš­na, Apos­tol­s­ka dela itd.

[5]    Če je skra­jšani citat vrin­jen v stavek, ga zaključi­mo z veji­co, npr. Simoni­ti, »Über die Respon­sio«, 55, omen­ja tudi …

[6]    Uni­ver­si­ty of Chica­go Press, The Chica­go Man­u­al of Style, 16. izd. (Chica­go: Uni­ver­si­ty of Chica­go Press, 2010).

[7]    V slovenšči­ni je natančen pre­gled priprav­il klasični filolog in teolog Robert Petkovšek, www.teof.uni-lj.si/uploads/File/BV/citiranje.doc.